BOŽJA BESEDA

Drug drugega ljubite
z bratovsko ljubeznijo.
Tekmujte
v medsebojnem spoštovanju.

MISEL DNEVA

Bog bo prišel nasproti tistim,
ki živijo v sedanjosti in v miru
in potrpežljivo opravljajo delo
ter si pri tem ne belijo glave
zaradi stvari,
ki pridejo na vrsto šele jutri.

(papež Janez XXIII.)

Uradna stran rimskokatoliške župnije Videm ob Savi v Krškem
Uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Mitja Markovič, Špela Černič in Sara Capel
Odgovarja: Mitja Markovič, župnik

 

Če sem pripravljen videti svoje reakcije kot odsev lastne notranje naravnanosti, sem gotovo na poti k temu, da bom spoznal sebe in dozorel.
Za svoje negativne reakcije bi seveda raje obdolžil koga ali kaj drugega. Morda bom krivil celo zvezde: "Moja luna pač ni bila v pravem položaju!"
Toda če se bom vdal tej skušnjavi, bom oviral svojo osebnostno rast.

Prvi in bistveni korak proti polni človeški zrelosti je iskreno in pogumno priznanje, da je razlog za moje ravnanje in reagiranje v meni samem: moj ustaljeni način dojemanja ljudi, stvari, situacij. Vse moje reakcije so posledica moje notranje naravnanosti.

Koristen način, kako se poglobim v svoje neugodje in odkrijemo vir svojih težav, je ta, da se vprašamo: Kaj je v moji notranjosti? Moram se vprašati: Kako gledam na sebe, na tega človek, na to situacijo?
Moje telesne, čustvene in vedenjske reakcije so končno posledica mojega gledanja, produkt moje naravnanosti.

Ne zatekaj se v primerjave in primerjanja zunanjih videzov, kajti vse to je vedno hromeče. Primerjanje zanesljivo vodi do slabe samopodobe. Resnica je, da sem jaz samo in edino jaz!
Poleg tega pa vsi delamo napake. Učimo se tako, da delamo napake in se iz njih učimo. In edina resnična napaka je tista, iz katere se ničesar ne naučimo.

Biti ujet v predstavo o svoji neprivlačnosti, lahko koprni vse življenje, da bi bil privlačnejši, pametnejši, duhovitejši in podobno.
Mnogi so prepričani, da lahko samo s takimi lastnostmi vzbujajo ali si zaslužijo ljubezen. V resnici pa dela človeka privlačnega to, da je ljubeč, zavzet za druge, da razpoznava potrebe drugih in se nanje odziva. Večno osamljen človek običajno tega ne uvidi.

 

Tako težko se odpovemo svojim načrtom, sanjam in receptom za srečo. Tako težko nam je izpustiti krmilo iz rok in ga ponuditi Gospodu. Potrebno je toliko zaupanja, da zapustimo območje svojega ugodja in se odpravimo v neznano. Manj izhojena pot zaupanja bi vse spremenila, toda nadležni občutek tveganja in strah pred neznanim skušata preglasiti klic milosti, ki nas vabi in spodbuja.

Mislim, da je eden izmed razlogov, zakaj mnogim to sporočilo o brezpogojni Božji ljubezni ne preide v meso in kri, naslednji: Preveč se ukvarjamo sami s seboj in s svojimi napakami. In zato nenehno vprašujemo: Kdo sem jaz, da bi me moral Gospod ljubiti?
Morali pa bi vpraševati: Kdo si ti, o moj Bog, da me tako zelo ljubiš?
Gospod ve in sprejema, da ljudje delamo napake.

Kritik v meni stalno komentira: "Zakaj si to rekel? Zakaj nisi uporabil drugačne ponazoritve? Si vedno samo negativen kritik?
Od zdaj naprej skušaj biti prijatelj s seboj, trudi se, da opaziš svoje prednosti in slabosti, svoje darove in odlike, pa tudi svoje omejenosti in napake in si to tudi povej.
Kadar ljubiš bližnjega, ljubiš sebe! 

Podzavestno v javnosti razkrivamo svojo predstavo o sebi. Spremeni sebe. Spremeni svoj odnos do sebe in ljudje se bodo v svojem ravnanju z vami avtomatično spremenili.

Ceni in imej rad sebe, to je tista osnova, ki ti omogoča da se ljubiš in ljubiš Boga. Zato si jo skušaj pridobiti. Ljubezen do sebe je naša edina šansa za srečno življenje.
Če ima človek iskreno rad sebe, potem tudi ni ravno mnogo stvari, ki bi te lahko naredile nesrečnega. Takšen človek lahko res sprejema in se veseli tega, da ga imajo ljudje radi. Če imam sebe resnično rad, sem povrhu vsega štiriindvajset ur na dan v družbi nekoga, ki mi je všeč.

Egocentričnost ni posledica ljubezni do sebe, pač pa bolečine, slabe predstave o sebi. Egocentričen človek, kakor da bi imel zobobol, čuti bolečino praznine v sebi. Kar je morda videti kot pretirana ljubezen do sebe, je v resnici pomanjkanje ljubezni do sebe.
Bolj, ko seniš sebe, manjša je nevarnost, da bi postal sebičen.

Skoraj vsi se stalno borimo z občutkom manjvrednosti. Radi se igramo bolečo igro primerjanja.
Če resnično cenimo svojo osebno enkratnost, nam to vsem prinaša resnico, ki nas osvobaja tega neskončnega in bolečega tekmovanja in primerjanja.
Bog govori vsakemu izmed nas: "Ti si edini, ti in samo ti. Od vekomaj in na vekomaj boš ti samo eden. Ljubim te z večno ljubeznijo".

 

(C) Fotografije in drugi elementi spletne strani so avtorska dela. Izdelava spletne strani