BOŽJA BESEDA

Bog namreč
svojega Sina ni poslal na svet,
da bi svet obsodil,
marveč, da bi se svet
po njem rešil.

MISEL DNEVA

Bog nebes in zemlje, osvobodi nas
utrujenosti in šibkosti.
S svojo milostjo nas dvigni
in nam pokaži svojo luč,
kajti mi smo pogosto
slepi romarji v temni noči.

(Rabindranath Tagore)

Uradna stran rimskokatoliške župnije Videm ob Savi v Krškem
Uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Mitja Markovič, Špela Černič in Sara Capel
Odgovarja: Mitja Markovič, župnik

Potočnikove že poznamo. Mamico Julijo in očeta Radota ... Spoznali smo tudi že njune tri otroke: Oliverja, Tilna in najmlajšo Sofio. No, pred enim tednom smo izvedeli veselo novico, da pričakujejo še četrtega ... O tem sta mamica in ati izvedela le nekaj dni pred pričetkom letošnjega adventa.

Ravnokar pa so Potočnikovi pri večerji. Na njihovi mizi je tudi adventni venček, ki so ga prejšnji vikend pripravili in na katerem so danes poleg prve prižgali že drugo svečo.

 

Letošnji advent ima v naši župniji za svojo rdečo nit družino. Osrednje nedeljske svete maše pa so »šmarnične«, kakor pri nas rečemo mašam, ki so oblikovane s posebnim občutkom za otroke in mlade. Temeljna sporočila nam tako posreduje igra družine Potočnik, ki jo vsako nedeljo »ujamemo« v različnih razsežnostih njenega bivanja: doslej se nam je predstavila v pričakovanju, na drugo adventno nedeljo pa smo opazovali, kako omenjena družina v svoj družinski ritem vključuje Boga, oziroma molitev.

 

Potočnikovi so se letos odločili, da se vsak večer zberejo ob adventnem venčku, ter se Bogu zahvalijo ali ga prosijo. Vsak družinski član pove kako svojo prošnjo ali zahvalo. Tako kot pri maši. Potem dodajo še Sveti angel ... Oče Rado je družinske molitve navajen že iz svoje družine ... Zelo veliko je molila njegova babica.

Mamica Julija ne prihaja iz verne družine. Njena mamica je bila učiteljica in učiteljice včasih niso smele moliti, jim je nekoč razlagala Julija. Mamica Julija je pristopila k svetemu krstu šele, ko sta se z atijem Radotom že pripravljala na poroko. A je vero potem zelo vzljubila. In sedaj zelo globoko doživlja svoje krščanstvo, molitev, sveto mašo in različna verska znamenja. Pravi, da bi brez vere v njenem življenju nekaj pomembnega manjkalo. Sprašuje se celo, kako je lahko tako dolgo živela brez vere. In to, da njena družina skupaj moli, se ji zdi nekaj čudovitega ...

 

Potočnikova ati in mamica vsak večer pokrižata svoje otroke. Ko sta se pred leti pripravljala na krst svojega prvega otroka Oliverja, je o križu na čelu na pripravi na krst razlagal njihov župnik. Pri krstu starši in boter pokrižajo otročka. Župnik je dejal, da je zelo lepo, če to starši naredijo svojim otrokom vsak dan. Poslušala sta njegov nasvet in sedaj že vsa ta leta vsak večer pred spanjem pokrižata svoje otroke. V mislih pa izrečeta še tiho prošnjo k Bogu, naj jih vedno varuje in vodi, da bodo nekoč odrasli v pokončne, zdrave in samostojne ljudi ...

 

Mamica in ati sta se še enkrat prijela za roke in molila. Na tak način tega nista še nikoli naredila. Kar nekako zgodil se je trenutek. Izrekala sta prošnje in zahvale ... Pričela sta z atijevim šefom, ki že nekaj zadnjih mesecev zganja v službi pravi teror ... Potem sta molila za svojo družino ... Za novo življenje, ki raste pod srcem mame Julije ... Spomnila sta se svojih staršev, med drugim Radotove mame, ki je umrla pred dvema letoma ... Potem sta se zahvalila drug za drugega ...

Saj velikokrat molita skupaj ... A takole ... S preprostimi besedami vere in zaupanja ... Drug ob drugem ... Bogu hvala za njune otroke in za njihovo skupno molitev ... Brez njiju in njihovih preprostih prošenj ob adventnem vencu ne bi nastala sedaj ta njuna molitev ... Počutila sta se tako lepo ... In zares sta čutila, da sta drug drugemu dar, ki jima ga je podaril sam Bog. Bila sta srečna. Objela sta se in še dolgo sedela ob venčku ter gledala v migetajoča plamenčka dveh vijoličnih sveč.

 

Foto: Miloš Kukovičič

(C) Fotografije in drugi elementi spletne strani so avtorska dela. Izdelava spletne strani