BOŽJA BESEDA

V upanju se veselite,
v nadlogi potrpite,
v molitvi vztrajajte,
s svetimi v potrebah delite,
gostoljubje gojite.

MISEL DNEVA

Bog nebes in zemlje, osvobodi nas
utrujenosti in šibkosti.
S svojo milostjo nas dvigni
in nam pokaži svojo luč,
kajti mi smo pogosto
slepi romarji v temni noči.

(Rabindranath Tagore)

Uradna stran rimskokatoliške župnije Videm ob Savi v Krškem
Uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Mitja Markovič, Špela Černič in Sara Capel
Odgovarja: Mitja Markovič, župnik

»Kakor eno srce in ena duša,« smo poimenovali letošnji osrednji župnijski praznik, ki smo ga praznovali že devetič po vrsti in s katerim smo se tudi letos vključili v praznovanje praznika Občine Krško.

Letošnje praznovanje je zaznamovala 860-obletnica od prve pisne omembe naše pražupnije v pisnih zgodovinskih virih. Tudi letos smo na osrednje praznovanje naše župnije povabili letošnje zakonce jubilante. Praznovanju se je pridružilo osemindvajset zakonskih parov, ki letos obhajajo od 5. pa vse do 55. obletnice od svojega poročnega dne.

Praznovanje je imelo dva osrednja dela. Pri praznični sveti maši so sodelovali številni župnijski sodelavci in skupine, med njimi vse štiri glasbene skupine, ki delujejo pod okriljem naše župnije. Sodelovanje je bilo zares bogato, simbolično in navdihujoče.

Ob koncu bogoslužja nas je v imenu Občine Krško nagovorila direktorica občinske uprave, gospa Melita Čopar, nam čestitala in nas vzpodbudila za nadaljne delo.

Ker letos mineva okroglih deset let, kar župnijo vodi župnik Mitja Markovič, so se župnijski sodelavci in župljani zahvalili »za navdih in boplino, za ljubezen in veličino«, kakor so zapisali v lepo simbolično darilo, ki so mu ga izročili.

Župnik Mitja pa je v svojem nagovoru ob uvodni indijanski zgodbi o dveh volkih, ki se bojujeta v človekovem srcu povabil, da radi hranimo »upajočega, prijaznega volkca v naših srcih«, da bi svoj pogled usmerjali na dobro in lepo in se veselili številnih lepih znamenj upanja, tudi v življenju župnije.  Nekatre je tudi sam naštel:

»Ravnokar končujemo mesec maj. Šmarnični mesec. Vsi, ki ste bili v tem mesecu ob večerih pri naših bogoslužjih, ste ob vrvežu, nemiru in mladostni razigranosti, gotovo lahko začutili, da je bil ves mesec prazničen. Maj je pri nas že nekaj let praznih otroške, preproste vere. Otroške ne samo od otrok, ampak tudi od vseh staršev, starih staršev in vseh, ki ohranjamo nekaj otroškega v svojem srcu in radi prihajamo. In zapojemo. In zaploskamo. In povemo preproste, a iskrene prošnje. In z neko otroško nestrpnostjo pričakujemo in se sprašujemo, kaj neki se bo zgodilo danes v šmarnični zgodbi?
Marsikje se le še z nostalgijo spominjajo šmarnic svoje mladosti. Mi pa smo jih izpulili nostalgiji in jih spremenili v praznovanje mladosti in vere. Čudovito!

In smo že pri naših veroučencih. Pri nas polovico šolskih otrok obiskuje verouk. V večini mestnih okolij je ta odstotek veliko manjši. Le še v tradicionalnih in podeželskih okoljih jih hodi k verouku več. Vsakoletna generacija veroučencev je približno 40. Približno toliko je vsako leto tudi prvoobhajancev in birmancev.

Pri verouku je pri nas lepo. Ni vselej preprosto, kot ni nobenemu vzgojitelju. A vsi, ki se ukvarjamo z veroukom, to še vedno delamo z žarom. In v posredovanju verskih skrivnosti čutimo izziv.
Z Urbanom sva bila pred dvema dnevoma pri škofu. Vprašal naju je, kako je z disciplino pri verouku. Mnogi duhovniki – je povedal – tarnajo, da se pri veoruku ne da nič narediti, da so otroci nemogoči.
Povedala sva mu, da so naši otroci vredu. Da jih imava rada. In res je tako.  
Res je, da naši otroci po verouku nimajo veliko znanja. Trudimo pa se, za bi imeli izkušnjo lepe vere. In da se bodo kasneje, ko bodo sami pričeli iskati, s prijetnim občutkom spomnili verouka, zakramentov, vere in se vanjo sami poglobili.

In skoraj polovica naših veroučencev, med njimi pa bo celo kdo tak, ki niti ne hodi k verouku, bo čez en mesec preživela ves teden na našem župnijskem travniku in marsikje v okolici - na oratoriju. Z njimi bo trideset ali štirideset animatorjev. Mladih, ki bodo teden svojega časa, svojih počitnic podarili. In mnogi med njimi še vsaj en teden v pripravah na oratorij. In bodo medtem končevali še svoje šolske in študijske obveznosti, naredili izpite, nekateri prav letos tudi maturo. 

Oratorij je sploh en zelo lep in širok praznik, ki je bogat zalogaj hrane za dobrega volka.
Ne le otroci. Ne le animatorji. Tudi številni odrasli so lani in bodo tudi letos podarili veliko svojega časa in energije, da bo oratorij kvaliteten. Gasilci, izvajalci delavnic; tehnična ekipa; oratorijska kuhinja. Pa številne mamice, ki bodo tudi letos prinesle pecivo in različne dobrote za vsakodnevno malico. Oratorij se ne dogaja samo na travniku. Preko staršev in številnih sodelavcev njegovi duhovni pljuski sežejo še daleč naokrog.

In potem bo prišel čas poletnih skavtskih taborov. Pravzaprav prav v tem času končujemo letošnje skavtsko leto. Čez en teden bomo preživeli ves konec tedna na skupnem vikend taboru v Kozjem. Letos jeseni naša skavtska skupina zaokrožuje deset let vzgojnega dela pri nas. Trenutno je v našem stegu več kot sto otrok in mladih. Samo tisti, ki ste kdaj tako ali drugače pokukali v ozadje vzgojnega dela, ste lahko zaslutili, kako veliko delo opravljajo skavtski voditelji. Koliko ur načrtovanj, sestankovanj, priprav, dogovarjanj. Koliko ur telefonov, koliko tisoč sporočil, koliko stotin kilometrov poti, koliko vloženega truda in nenazadnje sredstev. In, ja – tudi koliko žalostnih trenutkov, ko stvari ne gredo tako, kot smo jih pripravili; ko je kaka druga dejavnost dobila prednost in je prišlo na srečanje le polovica otrok; ko tudi nam voditeljem zmanjkuje energije ...

Si predstavljate, koliko ur je skritih v tem delu, ko vedno znova, z notranjim ognjem iščemo novih idej za dejavnosti, ki bodo odgovarjale na vzgojni načrt in na potrebe otrok, za katere se trudimo? In pri tem ni priročnikov, iz katerih bi kopirali ideje. In tudi svojih ne ponavljamo. Ker bi potem sami izgubili ogenj.

In med hrano dobrega volka bi rad spomnil še na lepo skupino tihih, skritih, redko pohvaljenih, redko izpostavljenih. Tistih, ki radi molite. In ki veliko molite. Tistih, ki radi prihajate k maši. Tudi med tednom. Nekateri celo vsak dan, če le zmorete. Pozimi in poleti. Pa tisti, ki se po dolgem delovnem dnevu pozno zvečer zberete v kapeli. Tisti, ki ste pri devetdnevnici in pri križevih potih, na postnih pohodih in pred Najsvetejšim. Z rožnim vencem ali molitvenikom v roki. Ali pa v tišini. In prosite in molite. 

Sploh si ne predstavljamo, koliko milosti prejemamo po velikodušnosti teh naših vernikov. In kako vse drugače bi bilo brez te molitve. In koliko blagoslovov Gospod nakloni našim družinam, naši župniji, našim dejavnostim zato, ker so med nami naši člani, ki radi in veliko molijo. In blagoslov svoje molitve na široko trosijo na vso našo skupnost.

Pa še je hrane za dobrega volka. Današnji prezbiterij recimo. Poleg šmarničarjev napolnjen z ministranti in pevci. Štiri glasbene skupine. Manjin Mešani pevski zbor, Špelina dekliška zasedba in Julijan, Tanjine Iskrice, Klara in Matej. Koliko velikodušnosti. Koliko ur vaj. Koliko dobre in včasih slabe volje. Koliko odrekanj. Zato, da lahko na koncu slovesnosti rečemo: kako lepo je bilo! Pa sploh ne pomislimo, da je tako zaradi srčne pesmi in kako pusto bi bilo brez pevcev in glasbenikov, pa četudi bi bilo vse drugo dodelano do zadnje podrobnosti.

In ko smo že pri tistih skritih ... Še veliko jih je. Recimo tisti, ki stojijo za urejenimi cvetličnimi šopki in za očiščeno in pospravljeno cerkvijo. Ne le za praznike. Ampak vse leto. Sestre Maristele se tu in tam še spomnimo. Skoraj nikoli pa Bernarde, Anice in Marjane. Pa Eme in še kake požrtvovalne žene, ki preživijo v cerkvi marsikatero soboto, pa marsikatero nočno uro pred prazniki. In stopijo v cerkev tudi po tem, ko se praznujoči od tam umaknemo in one naredijo, da se naši cerkvi spet lahko reče Božja hiša.  

In tu je še moški del tehnične ekipe. Tisti, projektni. Ki se zbere, ko je treba iti po mah. In potem postaviti jaslice. In pokositi travnik in urediti okolico cerkve. In menjati luči. In pomesti pajčevino. In urediti elektriko. Tisti, ki je tudi danes pripravil vse za to, da se bomo lahko usedli in poveselili tudi potem, ko bomo prišli iz cerkve. In ki bo nekje blizu tudi, ko bomo delali oratorij. 

Želim si, da bi iz te ekipe nastala tudi formalna skupina, ki se ji v župniji reče Župnijski gospodarski svet in ga pri nas doslej nismo imeli. In za katerega si želim, da bo v prihodnje lahko tako še bolj načrtno in sistematično poskrbel za materialne stvari v župniji.

Hvala Bogu je še veliko hrane za dobrega volkca v naših srcih in v naši skupnosti. Sploh nisem nameraval naštevati vsega lepega. Veliko je lepega! Želel sem pokazati, da imamo dovolj možnosti, da damo hrano tistemu ljubečemu, spokojnemu in upajočemu volkcu tudi kot župnijska skupnost. Ne le danes, na praznik. Vselej imamo dovolj priložnosti, da usmerjamo svoje oči na lepo in dobro. In da to dvoje tudi velikodušno širimo.«

 

 

(C) Fotografije in drugi elementi spletne strani so avtorska dela. Izdelava spletne strani