BOŽJA BESEDA

Glej,
stojim pred vrati in trkam.
Če kdo sliši moj glas
in odpre vrata,
bom stopil k njemu
in večerjal z njim.

MISEL DNEVA

Lotevati se neke stvari
na vedno enak način
in obenem pričakovati
vsakič drugačne rezultate
je najzanesljivejši
znak norosti.

(Albert Einstein)

Uradna stran rimskokatoliške župnije Videm ob Savi v Krškem
Uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Mitja Markovič, Špela Černič in Sara Capel
Odgovarja: Mitja Markovič, župnik

Sredi novembra – ko mineva okroglih 50 let od njune poroke – sta povabila velik krog svojih sorodnikov in prijateljev in še enkrat pred Bogom in njimi obnovila svojo zakonsko zvestobo Marica in Slavko Kovačič.

»Njuna življenjska pot je prepletena z delom, poštenjem, pomočjo potrebnim in onemoglim. Vse delata z veliko ljubeznijo in vztrajnostjo, zato jima uspe vse, kar si zadata.

Če je želja velika, je mogoče veliko ustvariti in onadva sta živ dokaz, da delo krepi, ljubezen bodri in to v mladosti in starosti,« je med zlatoporočnim bogoslužjem v Kostanj-ku dejala snaha Darinka in ob tem vse zbrane povabila na hiter sprehod po njuni skupni življenjski poti.

Zaželel sem si, da bi lahko v kak kotiček pokukal še po-drobneje, zato sem se dober mesec kasneje k njima odpravil še na daljši klepet, ob katerem sta mi povedala še marsikateri spomin na svoja otroška leta, na družinski vsakdan in praznovanja.

Hišo Kovačičevih naseljujejo tri generacije. Poleg zlato-poročencev še družina sina Metoda z vnukoma Elo in Galom. V njihovi hiši pa je svoj dom našla tudi 93-letna gospa Majda, za katero Marica skrbi že veliko let.

»Meni je v zadovoljstvo, ko vidim, da je človek zadovoljen. Toliko bolj, ko gre za človeka, ki nima nikogar,« mi zaupa Marica in ob tem razloži, kolikokrat gospa Majda pokaže svojo hvaležnost in pove, kako veliko ji pomeni, da je prišla k tako dobrim ljudem. »To te potem žene dalje.« Za skrb zanjo sta se Marica in Slavko odločila potem, ko je Marica več kot osem let skrbela za svojo onemoglo in nepokretno mamo.

Smeh, ki ga v hiši Kovačičevih ne manjka ne v spodnjem, ne v zgornjem nadstropju, veliko pove o njihovih dobrih odnosih, pa tudi o notranji vedrini in tistem pristnem ve-

selju, o katerem apostol Pavel pravi, da je sad Svetega Duha. In čeprav starejša in mlajša generacija živita vsaka v svoji etaži, »ta mladi« zelo radi pridejo v spodnje nad-stropje in se zadržijo pri dedku in babici.

Ko sedemo za mizo, najprej opazim adventni venec v kotu. Marica mi pove, da je izmed tistih, ki so jih letos izdelale in ponudile sodelavke župnijske karitas. Adventni venec in adventno razpoloženje je del tistega duhovnega ozračja, ki sta ga tako Marica kot Slavko prinesla vsak iz svoje družine. Obe sta gojili pristno krščansko izročilo. »Včasih so bili pri tem zelo strogi. Morda prestrogi,« pove Marica.

Slavko se ob tem takoj spomni na to, kako sta mama in ata v šolskem spričevalu vedno najprej pogledala oceno za »obnašanje« in »verouk«. Če je šlo kaj drugega slabše, ni bilo tako hudo. Niti to, da je neko leto imel kar 40 neopravičenih dni, mi pripoveduje, ker je čas rajši kot v šoli preživljal v gozdu, na češnji in ob nabiranju borovnic.

Takoj potem pa Slavko iz rokava že potegne zgodbo o tem, kako je bilo, ko jih je nekega leta obiskal Miklavž.

»Bila je prva ali druga adventna nedelja in ravno tisto nedeljo je bil Miklavžev večer. Otroci smo takrat šli k različnim mašam, ker nismo imeli vsak svojih čevljev. Dva sva šla k maši zjutraj z očetom, potem pa hitro domov, da sta čevlje dobila druga dva in šla k naslednji maši. Oče je bil pri maši zelo na preži, kako se obnašamo otroci in kaj počnemo. Pred obhajilom je bilo treba k spovedi. Šel sem do spovednice, in ker je bila velika gneča, sem neopazno smuknil mimo in šel potem naravnost k obhajilu. Vse je izgledalo v redu, a oče je to seveda opazil. Doma me je o tem temeljito izprašal in dobil sem tudi kazen.

To pa še ni bilo vse! Zvečer nas je obiskal Miklavž. Seveda ne sam. Zraven so bili parkeljni. Šele veliko kasneje sem izvedel, da sta bila to najstarejša brata. Prišli so v hišo. Z verigami in vso ostalo ‘parkljevsko’ opremo. Vsi otroci smo sedeli prestrašeni. Miklavž je vsakega izprašal o tem, če smo bili kaj pridni, če ubogamo starše, če molimo. Potem pa se je nenadoma Miklavž obrnil k meni in me vprašal: ‘Slavko, kako si pa ti sveto spoved danes opravil?’ Parkeljni pa so že vedeli, da morajo posredovati. In so to na-redili zelo temeljito. Meni pa še dolgo potem ni bilo jasno, kako je Miklavž za to izvedel.«

Marica na to zgodbo, ki jo že dobro pozna, doda, da se ji tak način vzgoje sicer ne zdi najbolj primeren, a tako je bilo. Danes je hvala Bogu drugače. Še vedno pa je zelo odbijajoče, če kristjan, zlasti pa duhovnik, koga ošteva, razlaga Marica. Zlasti, če je to v cerkvi, pri pridigi ali sicer. Tudi pri verouku. »Poznam kakega duhovnika, ki se obnaša kot diktator. Tam še blizu ne grem,« je iskren Slavko, Marica pa pogovor odpelje nazaj na Miklavža in se spomni še Miklavževih daril.

»Mama je pekla ‘Miklavže’, medtem pa smo otroci morali po kakem opravku, da ne bi česa opazili. Kako veliko veselje je bilo, ko smo dobili tiste Miklavže! Jaz jih še vedno vsako leto spečem. Ker otroci rečejo, da so dobri. Pa suho sadje in nekaj orehov je bilo v Miklavževem darilu.«

Najlepši spomini decembrskih dni so spomini na božič, polnočnico, praznovanje. »Stric je zvezal velik snop iz koruznice, ki je služila za baklo na poti. In vsi smo šli za njim. Slabo oblečeni. In bilo je snega! Ampak bilo je veselje! Mi smo komaj čakali! Doma pa smo vsako leto pripravili jaslice. Bile so preproste, lesene. Pripravili smo veliko smrečja, pa mah, na mah pa smo dali kosme vate, da je spominjalo na sneg. Stari ata pa je naredil še lepo ograjo iz lesenih palčk. Okraske pa so odrasli naredili iz svetlečega in iz krep papirja. Ali pa iz koruznega ličkanja. Mama pa je spekla piškote, ki smo jih obesili na smrekove veje. Tiste piškote smo otroci potem skrivaj jemali z drevesa po božiču. To je bilo veselje!«

Božič pa je še vedno razlog za veselje ...

»Tudi naš letošnji božič bo po starih običajih. Božič je še vedno tudi naš družinski praznik. Vsi bomo skupaj. Pred skupno večerjo bomo zmolili, tako kot nekoč. In tudi zapeli bomo,« nam zaupa, misel pa se spet vrne v otroška leta.

»Prazniki, pa tudi nedelje so bile priložnost za mašo, ob tem pa tudi za srečanje. Mi smo praznike komaj čakali. Tudi zaradi jedi, ki so bile samo za praznike. Bel kruh recimo. Mi smo komaj čakali, da smo zmolili in da smo lahko potem šli jest. Tega si danes otroci sploh ne morejo predstavljati.

Tudi nedelje smo se zelo veselili, ko smo šli k maši. To je bilo tudi nekakšno razvedrilo, srečanje in bilo nam je zanimivo. Tam smo se srečali, se videli. Seveda smo morali biti pridni. Nedeljsko kosilo pa je bilo nekaj imenitnega.

Kruha pri nas namreč ni bilo veliko. Jaz sem si v šolo za malico velikokrat nesla zavitek žgancev. Doma pa smo največkrat jedli krompir. In še tisti je bil na Kostanjku zelo droben. Mama ga je skuhala v velikem loncu za vse skupaj: za nas in za prašiče,« se spominja Marica.

In modro doda: »To ni bilo hudo. Mi nismo za boljše vedeli. In smo bili zadovoljni. To je tudi ena od velikih razlik z današnjimi časi. Danes se mi zdi, da je veliko več pohlepa. Zlasti po denarju. Pa denar ni sreča. Jaz sem vedno spoznavala, da je sreča, ko za nekoga nekaj narediš.«

Marica in Slavko sta se spoznala leta 1961. »Takrat še zelo mlado Marico, ki se je ravno začela učiti frizerskega poklica, je opazil vedno nagajiv in hudomušen Slavko. Bil je na kolesu, ki je vedno zvonil za njo, ko je šla peš domov. Že takrat se je odločil, da bo nekoč njegova,« je na praznovanju zlate poroke zbranim zaupala snaha Darinka.

»Poročila sta se pred 50 leti, novembra 1964, saj je Slavkova mama takrat imela zadosti velikega prašiča, da so lahko naredili koline in pripravili gostijo.«

Postala sta mož in žena, a imela nista ničesar. Le drug drugega, ljubezen, zagnanost in mladost. Ob tem pa veliko željo po svojem domu. Precej časa sta v iskanju primernega zaslužka delala tudi v tujini, ob tem pa si pričela graditi hišo, v kateri živijo sedaj. Še preden pa sta imela dograjeno hišo, sta v svojo družino sprejela sina Metoda in hčerko Simono. Danes sta sin in hčerka poročena, Marica in Slavko pa se veselita svojih vnukov.

In kakšen je njun recept, da zakonca doživita zlato poroko? »Zakon je tako kot vreme: včasih je sonce, včasih dež in to je treba sprejeti ... čas pa mora iti dalje. Odpuščanje je recept. Pa zaposlen moraš biti. Pomagati otrokom in vnukom,« se zasmeji Marica.

Marici in Slavku želimo tudi v prihodnje veliko vedrine, smeha, dobrote, predvsem pa še veliko skupnih zdravih let!

Na obisku pri Marici in Slavku sem bil

Mitja Markovič

(C) Fotografije in drugi elementi spletne strani so avtorska dela. Izdelava spletne strani