BOŽJA BESEDA

Kdor gre za menoj,
ne bo hodil v temi,
marveč bo imel
luč življenja.

MISEL DNEVA

Ne hodi tja,
kamor te vodi pot,
ampak pojdi tja,
kjer ni nobene poti,
in tam pusti za seboj sled.

(Ralph Waodo Emerson)

Uradna stran rimskokatoliške župnije Videm ob Savi v Krškem
Uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Mitja Markovič, Špela Černič in Sara Capel
Odgovarja: Mitja Markovič, župnik

Sedanja župnijska cerkev je bila na nasipu iz ruševin prejšnje cerkve postavljena med leti 1893 in 1897. Kako in zakaj je prišlo do nove cerkve, poroča kronist župnijske kronike.

»Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm. Je precej velika in bolj gorata kakor ravna. V njej se nahajajo imenitne vinske gore, ki se raztezajo od juga proti severu vedno više in više. Toda ta tako krasen kraj je imel jako revno župnijsko cerkev. Bila je jako majhna, stala je v jami in bila je znotraj in zunaj jako revna videti. Bila je bolj podobna kaki kapeli, ne pa župnijski cerkvi. Poglejmo si jo malo znotraj, skoraj bi rekel, da je bila podobna kaki vinski kleti. […] Tabernakelj je bil v zid potisnjen, kar je povzročilo, da se je sveta Hostija v monštranci popolnoma zvila. Mašne obleke so se morale v župnišču shranjevati, ker bi se bile v vlažni zakristiji kmalu pokvarile. […] Leta 1887 so umrli č. g. župnik Karol Ripšl in na njihovo mesto so leta 1888 prišli č. g. župnik Janez Novak. Ta gospod so precej izprevideli žalostni položaj župnijske cerkve. Kar prvo nedeljo so naložili župljanom iz prižnice potrebo nove ali vsaj popravljanje stare cerkve. […]«

Po štiriletni zahtevni gradnji je bila cerkev dokončnana in je na prvo septembrsko nedeljo leta 1897 doživela svoj veliki dan slovesne posvetitve, ki jo je opravil tedanji lavantinski škof Mihael Napotnik.

Nova župnijska cerkev se urbano sklada z okoljem in nekako dopolnjuje celostno podobo kraja. Njena notranjost je preprosta. Kljub razmeroma skromni poslikavi in figurativno izrezjanimi lesenimi oltarji vzbuja cerkev toplino domačnosti in duhovne sprostitve. Vse je enostavno, domače in hkrati vznemirljivo. V tej razsežnosti prostora se človek zaveda svoje majhnosti in vseličine Vsemogočnega. V tišini, ki ga obdaja, pa čuti potrebo, da se sproščeno preda molitvi in pogovoru z Bogom.

Poleg glavnega oltarja svetega Ruperta sta v cerkvi še oltar Matere Božje in Jožefa. Pod pevsko emporo je lepo izdelana lurška votlina. Barvna okna v prezbiteriju so delo akademskega slikarja Franca kregarja, v križnih ladjah pa sta v stranska okna vdelani dve barvni okni iz kapele svetega Jožefa na Resi.

(C) Fotografije in drugi elementi spletne strani so avtorska dela. Izdelava spletne strani