BOŽJA BESEDA

Jaz sem kruh življenja.
Kdor pride k meni,
gotovo ne bo lačen,
in kdor veruje vame,
ne bo nikoli žejen.«

MISEL DNEVA

Bog bo prišel nasproti tistim,
ki živijo v sedanjosti in v miru
in potrpežljivo opravljajo delo
ter si pri tem ne belijo glave
zaradi stvari,
ki pridejo na vrsto šele jutri.

(papež Janez XXIII.)

Uradna stran rimskokatoliške župnije Videm ob Savi v Krškem
Uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Mitja Markovič, Špela Černič in Sara Capel
Odgovarja: Mitja Markovič, župnik
23. marec je bil letos »mali župnijski praznik«
»Na tvoj praznični dan, Mitja, smo se zbrali v naši domači cerkvi. Skupaj. Različni, pa vendar tu, v Duhu, danes, kot eden; in zdi se, kot da bi prišli pred domače ognjišče: ker se tam družina zbira, da ...
Letošnje postne pridige »med dvema ognjema«
Z uprizorjenimi zgodbami smo letos skušali prikazati ta notranji boj, ki se vedno znova odvija v srcu vernega človeka. Na eni strani Božja vzpodbuda k dobremu - ogenj Svetega Duha. Na drugi strani Hudičeve ...
Postne nedelje tudi letos s postnimi pohodi
Tudi v tem letu in letošnjem postnem času smo verniki iz Vidma ohranili lepo tradicijo nedeljskih postnih pohodov. Vsako postno nedeljo smo, v večji ali manjši skupinici, ki se je pridno zbrala, krenili proti ...
V letošnjem adventu 'šmarnične' svete maše
Letošnji advent ima v naši župniji za svojo rdečo nit družino. Osrednje nedeljske svete maše pa so »šmarnične«, kakor pri nas rečemo mašam, ki so oblikovane s posebnim občutkom za otroke in mlade. ...
Miklavž nas je obiskal ter obdaril male in velike otroke
Miklavž je tudi letos držal obljubo. Prišel je. Ob uri, ko smo ga pričakovali. Ni razočaral. Seveda! Saj je Miklavž. In ni prišel sam, ampak v družbi prizadevnih angelčkov. Ob njih pa je bilo še veliko ...
Vael Hanuna gost prvega adventnega večera
V torek pred pričetkom adventnega časa je naša Župnijska karitas v goste povabila gospoda Vaela Hanuna. Ime gosta je gotovo veliki večini neznano, a sporočilnost je bila tokrat v veliko večji meri kot z ...
Adventni oratorijski dan za veroučence
V letošnji advent so tudi letos prvi vstopili naši najmlajši, veroučenci in veroučenke, za katere so animatorji pripravili adventni oratorijski dan. Po skupnem pričetku v cerkvi, kjer smo z molitvijo ...
Poromali smo k Materi Božji na Brezje
Bil je povsem običajen sobotni dan. A za nas vendarle prelep in poseben, saj smo se odpravili k Mariji na Brezje. Naše narodno božjepotno svetišče je bilo tokrat naš edini cilj in je imel predvsem značaj ...
Osmi dobrodelni koncert Za Upanje
Jambor v prezbiteriju naše cerkvi, slovesni dvig zastav in himne, ki se razlegajo na začetku svete maše ... Tudi, če bi prve klopi ne bile zapolnjene z »oranžnosrajčniki«, bi vedeli, da je nekaj posebnega ...
Pričetek novega skavtskega leta
Jambor v prezbiteriju naše cerkvi, slovesni dvig zastav in himne, ki se razlegajo na začetku svete maše ... Tudi, če bi prve klopi ne bile zapolnjene z »oranžnosrajčniki«, bi vedeli, da je nekaj posebnega ...
Župnijski praznik:
»Kakor eno srce in ena duša,« smo poimenovali letošnji osrednji župnijski praznik, ki smo ga praznovali že devetič po vrsti in s katerim smo se tudi letos vključili v praznovanje praznika Občine Krško. ...
Šmarnice: praznik preproste otroške vere
Šmarnice so v naši župniji že nekaj let praznik preproste, otroške vere. Vsak večer do zadnjega kotička napolnimo prezbiterij naše cerkve, kjer z mašno daritvijo, pesmijo in raznovrstnim sodelovanjem ...
Vikend
Minuli vikend smo se »zlatoletniki« odpravili na že sedme duhovne počitnice »Moja zlata leta«. Letošnja so imela podnaslov »Veselim se s TEBOJ«. Kot minuli dve leti smo se tudi letos nastanili v ...
Zimovanje volčičev z Zvezdico Zaspanko
Volčiči in volkuljice smo se letos na svoj tradicionalni zimski izhod odpravili na Sladko goro, kjer smo preživeli čudovit počitniški konec tedna. Seveda smo si že ob odhodu na zimovanje vsi zelo želeli, ...
Naša četa se je minuli vikend preselila v vojašnico Cerklje in se aktivirala znotraj »Agencije SEDD«, pred katero se je nenadoma znašla vrsta izzivov, s katerimi smo se skupaj spoprijemali. Celotna zgodba ...
»Vse nas je izbral« - prvi birmanski vikend
Vrsto vprašanj nam je zastavljal vikend, ki smo ga preživeli na Šmihelu nad Mozirjem. Odgovore nanja smo iskali animatorji skupaj z birmanci, potem ko smo si ogledali film »Vsemogočni Evan«, ki nam je ...
Animatorji medse sprejeli novo mlado moč
Tudi letos je bilo veliko mladih, ki so želeli postati tako “kulski” animatorji kot mi in so se nam želeli pridružiti. A postati animator ni mačji kašelj, zato smo se odločili da jim pripravimo sprejem ...
Zimovanje popotnikov: Bratovščina prstana
Končno je nastopilo petkovo popoldne. Zmeda, panika, vznemirjenje. Imamo vse? Držimo pesti. Pripravljeni na pot čakamo vlak in voditelje. Namesto njih nas pozdravi Mitja. V roke dobimo škatljico z vozovnicami ...

Lansko poletje sem spet vzljubil zvezde. Toliko pogledov v nočno nebo je bilo zaznamovanih z lepimi zgodbami. In zvezdni utrinki z željami. In ozvezdja z osebami. Zvezde so tako podobne ljudem. Na prvi pogled so vse zvezde enake. Le svetle pikice na črnem nebu in nič več.

Ko pa jih gledaš večer za večerom, noč za nočjo, ko jih gledaš dolgo in vztrajno, ko jih pričneš gledati s srcem, postanejo drugačne. Vsaka malo drugačna. Dobijo celo imena. Med njimi nastanejo nevidne črte, ki jih povezujejo v ozvezdja. In tudi na nebu se pričnejo izrisovati podobe, celo zgodbe.

Nikoli več ne bi mogel pozabiti, kako izgleda Orion 

Bilo je pred 20 leti. Bila je zimska noč. In bil sem med petnajstimi mladimi ljudmi, ki so skozi sveže zapadli sneg iskali pot do vasice Kebelj nekje pod Pohorjem. Otovorjeni z vso potrebno in nepotrebno opremo. Moje srce je takrat bílo ne le zaradi strme poti, ampak tudi zaradi vsega novega, kar se je v tistem času dogajalo. Bila je to pot na moje prvo zimovanje. Na poti so nas čakala sporočila naših voditeljev. Zapisane so bile različne naloge, ki smo jih morali opraviti pred prihodom na vrh.

Ko smo prišli iz gozda na precej velik travnik, se je nebo odprlo nad nami. Spet nas je čakalo sporočilo. Tokrat ni bila naloga. Pisalo je le: »Obrnite se za trenutek. Za vašim hrbtom vam poklanjamo čudovit pogled na Orion.«

Vsi smo pogledali v nebo. Sam kot skavtski zelenec povsem brez izkušenj nisem niti točno vedel, kam naj gledam. Pa je k meni pristopila veliko bolj izkušena in vešča sestra skavtinja, stopila čisto blizu, in staknila svojo glavo z mojo, da se je prepričala, da zares gledava v isto smer, z roko pa mi pred očmi na nebu izrisala Oriona. Najprej njegov pas, ki ga je najlažje prepoznati, pa njegov meč. Potem ramena in glavo in noge in mogočne roke ...

Nikoli več ne bi mogel pozabiti, kako izgleda Orion.

Naslednji večer mi je Barbara pokazala še druga ozvezdja: velikega psa in najsvetlejšo zvezdo Sirij, pa dvojčka, oba Medveda, Kasiopejo, Kefeja.

Nikoli nisem pozabil, kako izgleda vsako od njih.

In zdi se mi, da sem takrat, v tistem času, na nebu poleg novih ozvezdij odkril tudi svojo zvezdo. Mojo srečno zvezdo. Mojo zvezdo vodnico.

Veliko let pred tem so svojo vodnico na nebu zagledali modreci na Perzijskem dvoru. Ne vem, kdo je k njim naslonil svojo glavo in jim izrisal podobe nočnega neba. Nekdo je že moral biti, da so jim zvezde pripovedovale tako jasno zgodbo. In tista vodnica, ki so jo prepoznali na nebu, je morala biti dovolj posebna, da so jasno prepoznali, kam naj gredo in kaj naj počnejo. Prepoznali so svoje življenjsko poslanstvo. Odkriti judovskega Mesija, novega Kralja. 

A ko so bili več kot tisoč kilometrov od doma, ko so prispeli v Jeruzalem, kraljevsko mesto od časov Savla, Davida in Salomona dalje, je zvezda nenadoma izginila.

Vsakomur se kdaj zgodi, da se njegova zvezda izgubi z obzorja. Včasih nenadoma izgine ob kakem težkem doživetju, včasih počasi bledi, dokler ne izgubi toliko sijaja, da je preprosto več ne moremo videti. In se znajdemo sredi življenja, sredi poti, a se počutimo izgubljeni v tem svetu. Nenadoma ne vemo več, kaj je naše poslanstvo, kje je naša pot.

Zvezde so vselej tam

Zgodba o modrih nas uči, da so zvezde vselej tam. Vsaka od naših srečnih zvezd je vselej na nebu. Le vidimo jih ne vedno.

Verjetno ni slučajno, da je treba za jasen pogled na zvezdno nebo iti ven iz mesta, stran od presvetlih luči in umazanega zraka. Treba se je dvigniti nad nizko oblačnost in takrat se spet pokaže. Takrat spet jasno zasije zvezdno nebo.

Ni zanimivo, da so modreci ponovno zagledali svojo zvezdo, ko so nehali begati po Jeruzalemu, ko so stopili ven iz mestnega obzidja, ko so se potopili nazaj v tišino nočne poti?

Tudi ko izgubimo razgled na svojo življenjsko zvezdo, je treba narediti nekaj podobnega. Stopiti iz vrveža in preveč osvetljenih ulic in stran od izložbenih oken, stran od televizije, stran od iskanja navidezne potrditve in lažne tolažbe. In se prepustiti tišini. Globoki tišini. V kateri lahko spregovori Gospod. On, ki nas je poklical v življenje, on, ki je na nebu in v našem srcu prižgal našo zvezdo vodnico.

Mitja Markovič

Koledar dogodkov

(C) Fotografije in drugi elementi spletne strani so avtorska dela. Izdelava spletne strani