Na začetku tega zapisa naj stoji opozorilo. Resno opozarjam vse, ki se srečajo s temi besedami, da obstaja velika verjetnost, že kar gotovost, da tole besedilo postane nostalgično in romantično ter sploh zelo sentimentalno. Vsem, ki imate težave s takimi besedili, resno odsvetujem nadaljnje branje, vsi ostali to delate na lastno odgovornost. Dobro. Bili ste opozorjeni. Takole gre ...

Vsako novo konča nekaj starega. Moderno zamenja arhaično. Tudi tokrat v januarju ne bo nič drugače. Zavrnili in pozabili bomo minulo in zahrepeneli po novem. Novem začetku, novi priložnosti, novih sanjah, novi službi, novi oblasti, novi obleki, novih neodkritih krajih, novih ljudeh. Morda je dober le majhen opomnik. Obstaja namreč lapsus, napaka mišljenja, ki se je prikradla v človeka. Od kdaj je že tako, da je novo zagotovilo za boljše, da je moderno porok kakovosti in da je “biti takšen kot včasih” razlog za sram? Življenje, ki ne teče po strugah naših zamisli in se ne da ujeti v naša pričakovanja, nas uči drugače. Uči nas, da se z leti veliko izboljša, včasih pa kaj tudi pozabi, in da je brez prvega življenje dosti težje, z nezavedanjem drugega pa slej kot prej pusto in prazno.

Mene je na takšne pozabljene drobtinice sreče spomnil minuli sneg. Zapadel je na debelo in tudi sneg, kakor vse, razdeli poglede, vzbudi različna čustva, privleče na belo rjuho svoje čistosti različne spomine. Otroci v njem ne vidijo nasprotnika v tekmi s časom, ki jih prisili, da čistijo ledene zaplate z avta in omejijo hitrost koraka. Oni v njem ne vidijo nasprotnika v tekmi za popoln izgled in mu pustijo, da pomokri njihove hlače ter kodra njihove lase. Oni že ostareli, s polno malho spomina na svojih ramah in z leti obteženi, zatrjujejo leto za letom, da tudi sneg ni več to, kar je bil.

Jaz sem nekje med njimi. Spomnim se, kako sem kot otrok s sestro sedel ob oknu dolgo, dolgo v noč in gledala sva snežinke, ki so
polnile ulice in najina srca s tiho radostjo in upanjem, da bo jutri vse drugače. Da bodo oblike najinega sveta bolj okrogle, bolj mile, da bo vse belo kot pokrito s stepeno smetano in bova lahko naredila prvo gaz na poti v šolo. Pri babici sem hodil za dedkom do hleva in drvarnice. On se je nerodno ugrezal, jaz sem hodil po vrhu debele skorje lahkotno kot ptica. Z leti se je tudi meni začelo ugrezati. Krivil sem slabe zime in pozabil na moč gravitacije, ki me je vsako leto močneje pritiskala k tlom. Povsem premraženi smo otroci prihajali v toplo naročje babičine peči, posedali ob njej in greli svoja telesa. Mehčali so se prsti, ki so se se pred trenutki oprijemali trdih kep in mehčal se je topel kruh v ustih. Pili smo čaj in že delali načrte za največjega snežaka, z najlepšim loncem na glavi, ki bo za nas otroke simbol ponosa, za starše razlog občudovanja naše vztrajnosti. In bili so prazniki. Vsi čuti so čutili polnost trenutka. Slišalo, okušalo in dišalo je od vsepovsod. Zunaj so drevesa povešala svoje veje, iz babičine kuhinje je dišalo po najboljših piškotih in slišalo se je zavijanje darilnega papirja. Dedek je vzel staro kadilo in otroci smo mu sledili v hišo in hlev. Dim je ostajal v naših nosovih in domovih. Za blagoslov, za boljši jutri.

»To so bili stari časi,« boste rekli. Jaz pa pravim: »To so bili naši časi.« Časi, ko smo si vzeli čas zase in za druge, čas, ko so ure končno obstale v tem življenju in ni bilo več preganjanja minut v trgovinah in odštevanja ur na neosebnih poslovnih večerjah. Bili smo brezčasni. Pustite tudi vi času čas. Pustite čas drugim in sebi, pustite čas starim radostim, da vas navdušijo in nov smisel bo prišel sam od sebe. Pa srečno, vam in temu letu!

Urban Lesjak